Tamar 7.1.2012
Napovedan alpski fen se je do jutra umiril, nebo nad našim koncem je bilo brez oblačka in sonce je grelo skozi okno v dnevni sobi. Iskanje sotrpinov je trajalo do enajste ure. Dobro da imamo fejsbuk, kjer sem naletel na Nežo ki je z veseljem pristala na takojšni štart proti Tamarju.
Od parkirišča mimo turistov sva jo mahnila do koče in potem naprej na pot proti Jalovcu. Preden pot zavije iz gozda proti steni, sva skozi brezpotje in napihan sneg zgazila do severnih sten v dolini. Ob robu stene sva se sprehodila skozi kupe snega do slapov.
Vse skupaj je votlo, kjer pa je lep plastičen led se pa pod njim pretaka voda. V kotu sta dva plezalca trenirala na plati z možnim izstopom po robu. Ni šlo da nebi še sam nataknil dereze in popraskal po ledu. Prvih pet metrov je bila skala lepo zalita, višje ko sem šel slabša je bila podlaga. Ko se je ledena plošča pod menoj začela podirati sama vase, sem zlezel nižje in prečil v izstop.
Nazaj dol, z Nežo narediva par fotografij o trenutnih lednih razmerah in odhitiva po poti do avtomobila. Ob vožnji domov slikava še Luciferja ki je v malo boljšem stanju kot par dni nazaj. Obvezno postanek v pizzeriji in radler pri Neži z Špelo in Nejcem. 
