Lep pozdrav

Gašper Finžgar, DZRJ Kranj

Slike so zaenkrat dostopne le na Facebook-u: http://www.facebook.com/media/set/?set=a.3490141940042.2164808.1466286113&type=3

8.3.2012- Kropa. V sredo smo prišli na DZRJK do novih delov opreme. Po več letni uporabi stare Petzlove pomožne luči montirane na ecrin rock čelado, vzpenjanjih po breznih brez svetlobe zaradi praznih baterij, in basanje skozi neprehodne ožine z krabidovko na pasu, mi je Igor prinesel novo Petzl duo 14 led. Ker je letos Petzl prenehal z proizvodnjo ecrin rock in explorer čelad, in ker mi uporaba lahke elios čelade ne diši, ni preostalo drugega kot da na staro čelado montiram novo luč.

Staro luč sem odmontiral in  spravil za v muzejski arhiv:). Luknje za montažo nove označiš z modelom ki ga izrežeš iz kartona ki ga Petzl doda k svetilki. Pri tem je potrebno paziti da izrežeš na pravo mero, ker je model narejen za dve verziji čelad. Povrtamo luknje v čelado in pazimo da ne gremo skozi notranji, nosilni del.

Sprednji in zadnji del je povezan z kablom ki je na obeh straneh vodotesno zaprt. Ker je kabel ,na zunanji strani čelade, pri vseh manevrih v jami v nevarnosti in v napoto, je potrebno kabel na primernem mestu prerezati in na obeh straneh speljati skozi za to povrtano dodatno luknjo. Zadnjo in sprednjo stran pritrdimo z vijaki.

Kabel v notranjosti čelade zvežemo in vodotesno zalimamo. Speljemo ga čez držalo nad mehanizmom za regulacijo velikosti ki je za to namenjen. Ker ob kompletu za montažo ni dodan sistem za hitro montažo karbidke, sem nad novo luč pritrdil starega. Tako je stara čelada dobila novo podobo in vse skupaj je bolj priročno za večje akcije in še manjše ožine.

27.2.2012- Jelovica. Popoldne smo se Miha, Šimen in Gašper odpravili na Mihovo goro z namen da zrišemo še par preostalih jam ki smo jih spustili v prejšnjih akcijah. Ko vse ostale na tem področju so tudi te zasute, vase podrte zaradi sestave kamenja.  Tu pa smo vedno bolj proti severu prišli do plasti apnenca.  Jame na robu Jelovice so večinoma stari zasuti rudniki. Jaški skopani za pregled plasti ob iskanju železove rude. Kjer so izkopali material ali niso odkrili rude so rudnik nazaj zasuli. Večino teh je 5 do 10 metrov globine ali rovov. Vse jame na tem področju smo zrisali v zadnje pol leta. Dokumentirali smo vse na področju Mihove gore. Vse zapisnike smo pripravili za oddajo na jamski kataster jamarske zveze in klubski arhiv. Številka se giblje okoli 30. Tako smo zaključili z pregledom tega terena na neraziskanem koncu Jelovice.

29.2.201- Črni kal. Lep sončen dan, temperature so se dvigovale do 13 ure in brez sapice ostale dokler ni začelo zahajati sonce. Nejc, Ajda,  Ajda in jaz smo plezali po smereh od III do VI. Malo za ogrevanje malo za res. Ponovitev več raztežajnega plezanja in tehnike. Kratke hlače, brez majice na soncu. Potem pa do obale in domov. Brez avtomobilov na plin si verjetno izleta nebi privoščili glede na nenormalne cene bencina:)

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

26.2.2012- Rovte. Nejc je ob spravilu lesa nad vasjo opazil dihalnike ki smo jih za vikend šli pogledat. Izkazalo se je da gre za podrt apnenčast svet, z polno prepihov. Na žalost preozko za nadaljevanje in odkopavanje. Pa smo se sprehodili po pobočju navzgor in naleteli na precej velik prelom v hribu. Po celotnem pobočju se prelomnica S-J kaže v apnenčasti barvi. Vrtače ležijo ena nad drugo do vrha. Vmes so povezane z podori, dihalniki in zasutimi brezni. Mali vrh nas preseneti šele pod vrhom. med škrapljami v gozdu najdemo nekaj črnine. Brezno, globje od 20 metrov, kot nam pokaže “globinomer”. Slabih 5 metrov splezamo ” na frej” naprej se razširi in postaja prenevarno. Ker smo se lotili raziskave terena brez opreme, smo se vrnili nazaj, na kosilo, po opremo in popoldne nadaljevali.

Ostanemo še Nejc, Sašo in jaz. Brezno pripelje do zasutega dna ki na dveh straneh vodi naprej z prepihom. Ožina na desni preozka za opremo po kateri se brez vrvi spustim do police se izkaže na brezno. Previdno nazaj gor po vrv, medtem pa Sašo razširi ožino za lažji prehod.  Zaradi pomanjkanja opreme in vrvi  sva bila z Nejcam deležna veteranske improvizacije ki bi marsikateremu strokovno usposobljenemu jamarskemu reševalcu pobrala več ur za razumevanje. Od te ožine naprej se začne pravi jamski svet, ostre vrezane skale peklenskih oblik in velikosti. Ožine kjer je potrebno precej premisleka preden se zabašeš noter. 15 metrov pred dnom nam zmanjka vrvi.

Plezanje v vertikalnih ožinah brez pasov in opreme, ponekod je sama čelada odveč za preboj. Na dnu je fiksna skala vrezana dobrih 15 cm na dolžino dobrega metra in slabe 80 cm globine. Tu skozi le z kamnom zmerim nadaljevanje. Padec, odbijanje in odmevi v prazno. Dvig nazaj ven in razopremljanje improviziranih sidrišč. V temi do avtomobila. Potem pa pisanje zapisnika iskanje podatkov in risanje meritev.

21.2.2012- Podljubelj. Temperature so vedno višje, kratki rokavi čez dan na soncu, na sončnih legah pobira sneg in led. Z Erazmom sva se odpeljala proti Podljubelju. Skozi vas čez nadvoz in po gozdni cesti do prvega ovinka. 50 metrov do slapu. Slap ima po desni strani v skali nabite svedrovce za varovanje in sidrišče na vrhu. Pod njim že močno teče. Predhodniki so dodobra navrtali led. Tako da sva z Erazmom že iskala vertikale v ledu med stopnicami. Nekajkrat sva splezala slap, malo za trening in se odpravila domov.

19.2.2012- Tamar. Po jutranjem teku smo se do 12. ure nekako zbrali skupaj in se odpeljali proti Ratečam. Maja, Miha, Nejc in Ajda so se vzpeli na velikanko, jaz pa sem medtem skočil splezat slap na drugi strani doline. Led je slab, v plasteh krušljiv, sneg po vrhu pa namočen, ki se hitro odpelje po pobočju. Sestop čez težje mesto v ledu po vrvi 25m, potem pa skozi borovce po snegu do struge. Ravno preden sem stopil na tla, mi je uspelo poletet na nos in strgat hlače. Potem pa po stopnicah do sredine skakalnice kjer sem ujel ostale. Skupaj smo se sprehodili še do koče v Tamarju in se ravno pred snegom vrnili do parkirišča.

17.2.2012- Vrata. Naravovarstvo smo zaključili pred 17 uro, tako da sem bil malo pred 18. uro že na parkirišču pod Peričnikom, kjer so se zadnji pohodniki odpravljali domov. Preden sem zmontiral pse se je spustila tema. Po poti do Aljaževega doma se cesta vije počasi navzgor. Brez luči do po zvoženem snegu do konca gozda. Slabe dve uri hoje in nekaj minut smučanja navzdol. Fotoaparat ne ujame slik ki bi lahko pokazale dogodke. Jasna noč, zvezde, skovikanje sov, in svetleče snežne plasti v vrhovih.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.